Pred leti, že globoko sredi dobe opustošenja in v času preden so plameni ogorčenja ter želje po temu, da bi naša življenja vendarle lahko imela organizirali drugače, preplavili tudi ta del sveta, je bil fokus uvodnika ene od publikacij lokalnega anarhističnega gibanja vsesplošna krhkost (Anarhistka, #20, januar 2011).

Šestnajsto neredno in neuradno poročilo Acerbic distribution o stanju stvari 1. Ukiniti pogoje vojne 2. DOGODEK: Zadnji poskus, da preživimo vse to, 28. februar 2016 v A-Infošopu 3. Acerbic na poti 4. Lastna produkcija   1. UKINITI POGOJE VOJNE Dodobra ponotranjeni procesi opustošenja družbe v zadnjem času privzemajo nove prakse, nova upravičenja in nove legalne podlage. Še nedolgo nazaj smo imeli krizo, varčevalne ukrepe in zategovanje pasov ter v njihovi službi uničevanje institucionaliziranih oblik družbene solidarnosti. Medtem, ko politika oblasti v tem oziru ostaja enako krizna in to ne glede na občasno promoviran spektakel gospodarske rasti, je njena piarovska sekcija uspela vsiliti najprej nove obraze, nato pa tudi novo politično…

Eno od osnovnih protislovij vztrajanja na okopih radikalne imaginacije je v zadnjem času razvilo novo moč: razvoj dogodkov vsepovsod potrjuje naše teze, analize in naracije, nikjer pa ne najdemo moči, da bi vztrajali pri njihovem prevajanju v kolektivne in praktične napore, okoli katerih bi se avtonomna politična skupnost ne zgolj reproducirala, temveč bi uspela tudi izzvati realna razmerja sil v družbi.

Acerbic je čez poletje skupnostne resurse organiziral za potrebe izdajanja nekaterih novih publikacij, katerih vsebino in fokuse so v marsičem oblikovali burni časi, ki so za nami. Namen je predstaviti posamezne publikacije in razloge zanje in v primeru interesa preti na kovanje novih konkretnih narčtov za naprej.

V dopisnici #10 smo pred več kot enim letom v začetku novembra zapisali, da je deželo “že dolgo tega povsem preplavila apokaliptična zavest. Na vsakem vogalu se drenjajo dežurni preroki propada in bede. Nenadoma so vsi ugotovili, da kapitalizem ni ok in da politične zvezde, ki vsak dan gledajo iz vseh vrst medijev, niso ravno garant blaginje.“ Nedolgo zatem je ustvarjalna moč zgodovine z vso silo treščila v pokrajino, ki je bila še malo prej potopljena v depresijo in občutek breizhodnosti.

V prejšnji dopisnici smo zapisali, da je deželo “že dolgo tega povsem preplavila apokaliptična zavest. Na vsakem vogalu se drenjajo dežurni preroki propada in bede. Nenadoma so vsi ugotovili, da kapitalizem ni ok in da politične zvezde, ki vsak dan gledajo iz vseh vrst medijev, niso ravno garant blaginje.“

V centru viharja velja, da ustvarjanje oblik nove družbenosti ni več privilegij, kot se je to marsikomu zdelo do sedaj, temveč nuja. Sprejmimo jo in vidimo, če se da kaj iz tega kaj narediti. Stave so visoke, garancij pa nobenih. Ampak kaj drugega nam sploh preostane? Edina trenutno zamisljiva pot namreč vodi skozi zavestno in praktično preizpraševanje najbolj intimnih vidikov naših življenj.

London je mesto revolucionarjev v eksilu, srce teme, nikoli mesto zmage, vedno prostor srečevanja, lizanja ran in kovanja novih podvigov. Mesto, v katerem je Marx napisal Kapital, Kropotkin ustanovil časopis (ki še vedno izhaja), Malatesta koval zarote, celo Lenin je nekje v kotu judovskega anarhističnega socialnega centra znal molče srebati svojo obaro.